Preskoči na vsebino
Eva Zupančič intervju · glas · kamera

Znanost

Znanost tišine

Zakaj je trisekundni premor pogosto najmočnejše vprašanje v pogovoru.

Dvesto milisekund

Leta 2009 je skupina raziskovalcev pod vodstvom Tanye Stivers v reviji PNAS objavila primerjalno raziskavo pogovorov v desetih jezikih, od svetovnih do jezikov majhnih skupnosti. V vseh so ugotovili isto: govorci se izmenjujejo z izjemno kratkimi premori, v povprečju okoli dvesto milisekund, in se skušajo izogibati prekrivanju govora. Povprečja se med jeziki razlikujejo za nekaj sto milisekund, vzorec pa je skupen (Stivers idr., 2009).

Zanimivo je, da človek za pripravo odgovora potrebuje precej več časa kot dvesto milisekund. To pomeni, da ga začnemo pripravljati, še preden sogovornik konča. V intervjuju iz tega izhaja nekaj praktičnega: ko gost ustavi stavek, ima občutek, da mora pogovor takoj iti naprej. Če ga ni, gost tišino zazna kot prostor, ki ga mora zapolniti sam.

Kaj se zgodi, če počakamo

Mary Budd Rowe je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja v učilnicah preučevala, kaj se zgodi, če učitelj po vprašanju počaka vsaj tri sekunde. Njen pregled iz leta 1986 (Journal of Teacher Education, 37/1) med ugotovitvami navaja daljše odgovore, več utemeljevanja in več vprašanj učencev, če je odgovoru sledil daljši premor. Učilnica ni studio, vendar je mehanizem podoben: kdor dobi čas, ga porabi za globlji odgovor.

„Tišina ni vrzel v pogovoru. Je prostor, v katerem se pojavi tisto, kar še ni bilo povedano.“

Tri sekunde v praksi

  1. Ko gost konča stavek, ostani miren in ohrani stik s pogledom.
  2. V sebi počasi preštej do tri. Prva sekunda je navadno najtežja.
  3. Če gost nadaljuje, ne prekinjaj. Če ne, postavi podvprašanje ali zaključi misel.

Tri vrste tišine

Tišina ni vedno enaka. Premor za razmislek poznamo po pogledu, ki se odmakne, in mirnem dihanju: tu je najbolje čakati. Premor ob čustvu zazna intervjuvar po spremenjenem glasu ali solzah: tu pomaga sočutna prisotnost, ne novo vprašanje. Premor negotovosti nastane, ko gost ne ve, kaj naj reče: tu pomaga kratko pojasnilo ali lažje podvprašanje. Prepoznavanje razlike je veščina, ki se jo naučiš na posnetkih lastnih intervjujev.

Če želiš tišino vaditi, začni s krajšo vajo iz članka Pet minut za glas ali preberi, kako jo uporabljam pri globokem, varnem pogovoru. Za osebno delo se prijavi na brezplačno posvetovanje.

Viri: T. Stivers idr., Universals and cultural variation in turn-taking in conversation, PNAS 106(26), 2009; M. B. Rowe, Wait time: Slowing down may be a way of speeding up!, Journal of Teacher Education 37(1), 1986.

Preberi tudi

Nadaljuj z branjem

Intervju kot globok, varen pogovor

Aktivno poslušanje, tišina in empatija: kako ustvariti prostor, v katerem se gost odpre.

Preberi več

Metodika močnih vprašanj

Lijak vprašanj, podvprašanja in pristopi k zaprtim sogovornikom.

Preberi več

Pet minut za glas

Brezplačna vaja, ki jo narediš pred intervjujem ali nastopom.

Preberi več

Začetek

Pogovor se začne z enim vprašanjem.

Povej, kaj potrebuješ. Na brezplačnem posvetovanju skupaj določiva, kaj in kako, šele nato se dogovoriva o obsegu in ceni.